Vellachtalbahn
Dne 21. oktobra 1881 je rudarska oblast na območju južno od Remscheniggrabna, jugovzhodno od Eisenkappel, podelila dve rudniški polji v "kopanju cinkove in svinčeve rude Remschenik" nekemu Josefu Bonlangerju. Obseg rudarjenja izvedel on ali njegovi pravni nasledniki, ni znano, ni več natančno znano, vendar naj bi po interni evidenci združenja Bleiberger Bergwerks Union (BBU) zaprtje prišlo konec prejšnjega stoletja.
Na istem območju, na vzhodnem bregu 1258 m visokega, močno gozdnatega Kuratkogla, tako imenovanega gozda Rjavica, je gozdarska uprava grofa Thurn-Valsassina leta 1903 zgradila železniški sistem za prevoz lesa, sestavljen iz približno 800 m dolžine. , rahlo nagnjen dem Terenu prilagojen ozkotirni tir s tirno širino 760 mm in na njegovem koncu tritirno zavorno brežino s stranskim tirom, ki se je spustila v jarek potoka Črnca in izravnala čez to.
Les se je prenašal s pomočjo gravitacije; vagoni so bili tovornjaki gozdne železnice z lesenimi pomožnimi okvirji – na prvo omenjeno stezo so jih s konjskimi močmi pripeljali nazaj na izhodišče. Po pripovedovanju starejših gozdnih delavcev je ta gozdna železnica, vključno z Bremsbergovo, zadnjič obratovala aprila 1950. Še danes so vidni številni sledovi te železnice, iz katerih se dobro vidi njen potek: Do izhodišča železnice, ki se nahaja sredi visokega gozda, je dolga hoja. Na parceli drug za drugim stoji šest tovornjakov gozdne železnice, ki jih je zob časa precej nagriznil in imajo nekateri še osi. V bližini je skupina pritrdilnih elementov za tirnice. Pot Waldbahn je še vedno dobro prepoznavna in dostopna; le območja treh podrtih mostov je treba z nekaj težavami obvoziti.
Sprva po mešanem gozdu, kasneje po lepem bukovem gozdu, pot je vodila po približno dveh tretjinah poti skozi 30m dolg predor, pred naravnim portalom na južni strani sta še dve tračnici. Ta rov je imel na obeh ustnih luknjah zapahi in je zato verjetno služil tudi kot lopa.
V nadaljevanju čez dva viseča mostova in obdržana z dvema podpornima stenama je pot končno dosegla začetek Bremsberga. Temelji Bremsberghausa so še vedno tam. Trasa Bremsberga, ki je imela - kot že omenjeno - stranski tir, je sicer precej zaraščena, a še vedno dobro prepoznavna na terenu, če poznate njeno prvotno lokacijo. Na njegovem spodnjem koncu so še vedno vidni temelji nekdanjega mostu čez Tschenzabach, v bližini pa so ostanki bobna za jeklenice.
Posebno vlogo je imela popolnoma nedotaknjena lesena koča z napisom »Berghaus Jerawiza – Mh. 960 m 1881«. To je tako imenovana »Köhlerhütte«, ki izvira iz zgoraj omenjene rudarske dobe zaradi tega razloga in je zagotovo kasneje služila kot bivališče osebja gozdne železnice.
Opomba "Rudni železniški sistem skozi predor v smeri Bremsberga, kjer je bil Hunte spuščen", ki se pojavi ob fotografiji železniške proge, ni pravilna. Tu je dokaz: v času rudarske dobe na tem območju, ki se je končala pred koncem prejšnjega stoletja, železnice sploh ni bilo. Po kupoprodajni pogodbi z dne 24.6. in 01.07.1940 iz Thurn - Valsassina, kljub pridobitvi rudarske licence leta 1940, po lastnih navedbah tam niso izvajali nobenih iskanj ali izkopavanja rude. Tako je bila Rjaviška železnica prava gozdna železnica zgrajena za sečnjo, ki pa je danes (žal) preteklost.
Fotografije z gozdne železnice Rjavica, ki jih je na facebooku objavil Otto Jamelnik:
Vir besedila in fotografij: Otto Jamelnik (Facebook skupina: "Eisenkappel in alten Ansichten")
|
Verein / Društvo: Vellachtalbahn ZVR-Nummer / Številka društva: 1963112439 © 2024 - 2030 |